Ocenjevanje karakterja mladiča: zakaj lahko zmotno sodimo

Trenutni odziv ni napoved prihodnosti

Opazujem, kako ljudje izbirajo mladiča, pa naj ga iščejo za pasji šport ali izključno kot družinskega člana. Pri tem se vedno znova pojavlja isto vprašanje: ali mladič, ki se na dan izbire ničesar ne boji, res odraste v stabilnega in samozavestnega psa? Ocenjevanje karakterja mladiča je veliko več kot to, kako mladič reagira v enem samem trenutku.

Med lastniki, vzreditelji in trenerji je še vedno močno prisotno prepričanje, da je najboljši mladič tisti, ki se ne odzove na nič. Ne zmotijo ga ropotanje, pokanje, nenaden gib, neznan predmet niti človek, ki namenoma pritiska nanj in poskuša izzvati njegovo reakcijo. Če mladič ostane navidezno miren, ga hitro označijo za stabilnega, samozavestnega in primernega za delo. Če se prestraši, umakne, zalaja ali pokaže obrambni odziv, pa se lahko prav tako hitro pojavi ocena, da je občutljiv, šibek ali nestabilen.

Toda ali lahko nekaj sekund vedenja v tako zgodnji mladosti res napove, kakšen bo pes čez eno, dve ali tri leta? Tudi znanstvene raziskave potrjujejo, da so testi temperamenta pri mladičih pogosto slabi napovedovalci prihodnjega vedenja.

Kot vzrediteljica imam priložnost opazovati mladiče od dneva, ko se skotijo, pa vse dokler ne zapustijo mojega doma. Vsak dan spremljam, kako se razvijajo, kateri so v razvoju hitrejši in kateri počasnejši ter kako se spoprijemajo z vsakodnevnimi ovirami in komunikacijo s sorojenci, mamo, ljudmi in okoljem. Vsi mladiči gredo skozi enaka razvojna obdobja. V določenih fazah so lahko občutljivejši tudi zato, ker se njihova čutila razvijajo in ostrijo. Ko intenzivno telesno rastejo, pa lahko rast zahteva toliko njihove energije, da se tiste dni težje spoprijemajo tudi s povsem običajnimi situacijami.

Z gotovostjo lahko rečem, da mladič ni dokončno oblikovan odrasel pes v majhnem telesu. Je razvijajoče se bitje, katerega živčni sistem, sposobnost uravnavanja čustev, odzivanje na okolje in razumevanje socialnih situacij se še oblikujejo. Njegov razvoj ne poteka linearno. V posameznih obdobjih je lahko bolj odprt, samozavesten in pripravljen raziskovati, v drugih pa previdnejši, občutljivejši ali bolj nezaupljiv. Na popolnoma enak dražljaj se lahko teden prej ali teden pozneje odzove povsem drugače.

Odziv ali odsotnost odziva je zato samo posnetek mladiča v določenem trenutku njegovega razvoja. Ne predstavlja njegove dokončne značajske slike in ne more zanesljivo napovedati, kakšen bo kot odrasel pes. Če se mladič v danem trenutku ni odzval na nenaden zvok, predmet, gibanje ali pritisk človeka, to še ne pomeni, da je avtomatično stabilnejši od tistega, ki je dražljaj zaznal in se nanj odzval. Odsotnost reakcije nam pove le, da se na ta dražljaj v tistem trenutku ni vidno odzval. Ne pove pa nam, kako bi se odzval v drugem okolju, ob drugačni izvedbi ali v drugi razvojni fazi.

Prav tako reakcija na dražljaj še ni dokaz nestabilnosti. Je informacija o tem, kako je mladič določeno situacijo doživel in jo bil v tistem trenutku svojega razvoja sposoben predelati. Pri ocenjevanju zato ni pomembno samo, ali je mladič reagiral. Opazovati moramo, kaj je reakcijo povzročilo, kako intenzivna je bila, koliko časa je trajala, kako hitro se je mladič ponovno uravnovesil in kaj je naredil po njej.

Pomembno je, ali se je dražljaju približal in ga raziskal, nadaljeval dejavnost, poiskal podporo človeka, se umaknil in nato ponovno vzpostavil stik z okoljem ali pa situacijo popolnoma ignoriral ali se ji izognil. Način, kako mladič izkušnjo predela, nam pove veliko več kot sama prisotnost ali odsotnost prve reakcije.

Pri tem moramo upoštevati tudi njegovo starost, spol, individualno hitrost dozorevanja, nagonsko in temperamentno zasnovo, predhodne izkušnje, trenutno psihofizično stanje ter okolje in način izvedbe preizkusa. Tudi mladičev iz istega legla ne moremo ocenjevati, kot da se razvijajo po enaki časovnici. Kar je eden sposoben pokazati danes, bo drugi morda pokazal čez teden ali dva. To ne pomeni, da je eden boljši, drugi pa slabši. Pomeni samo, da se razvijata različno.

Spol pri tem ni zanemarljiv dejavnik. Samičke praviloma dosežejo spolno in telesno zrelost hitreje kot samčki, kar je povezano z njihovo reprodukcijsko vlogo. Razlike se kažejo tudi v vedenju – raziskave kažejo, da samice pogosteje iščejo podporo pri človeku in imajo boljšo sposobnost samokontrole, medtem ko so samci bolj neodvisni in raziskovalni. To pomeni, da lahko pri istem leglu opazimo razlike v tempu dozorevanja med spoloma, kar ni znak boljše ali slabše kakovosti, temveč naravna posledica spolno pogojene dinamike razvoja.

Ko trenutni odziv postane trajen problem

Težava ni samo v napačni razlagi mladičevega odziva. Veliko večja nevarnost nastane, ko človek odziv razume kot pomanjkljivost, ki jo mora nemudoma odpraviti.

Mladiča začne ponovno izpostavljati istemu dražljaju, stopnjuje pritisk, ga namenoma preseneča ali straši ter mu onemogoča umik. S tem ne preverja več njegovega temperamenta, temveč neposredno posega v njegov nadaljnji razvoj. Odziv, ki bi bil lahko samo prehoden izraz določene razvojne faze, se lahko zaradi ponavljajočega pritiska utrdi. Mladič se ne nauči, da je situacija varna, temveč dobi potrditev, da je bilo njegovo prvotno nezaupanje upravičeno. Nevarnost začne pričakovati, zato se odziva hitreje, intenzivneje in že ob manjših znakih podobne situacije.

Kar bi ob ustreznem pristopu morda spontano prerasel ali skozi dobre izkušnje uspešno predelal, lahko zaradi napačnega ravnanja postane njegov dolgotrajen ali celo vseživljenjski problem.

Enako neustrezna je druga skrajnost, ko človek mladiča začne pretirano ščititi in mu preprečuje vsak stik s situacijami, ki bi zanj lahko predstavljale izziv. Mladič tako ne dobi priložnosti, da bi ob primerni podpori pridobival izkušnje, razvijal lastne strategije in postajal vedno bolj samostojen.

Mladič ne potrebuje niti dokazovanja, da se nima česa bati, niti človeka, ki ga bo obvaroval pred vsakim izzivom. Potrebuje dovolj časa, prostora in primerno podporo, da dražljaj predela ter ob njem pridobi boljšo izkušnjo.

Cilj ni, da se mladič nikoli ne odzove, temveč da postopoma razvije sposobnost primernega odzivanja, okrevanja in ponovnega vzpostavljanja ravnovesja. Nekateri ljudje zato s preizkusom ne odkrijejo mladičevega problema. S ponavljajočim pritiskom ga šele ustvarijo in utrdijo.

Predispozicije so izhodišče, ne zagotovilo

Ob tem ne smemo zanemariti dejstva, da se mladiči skotijo z različnimi karakternimi in nagonskimi predispozicijami.

Mladič s slabimi karakternimi predispozicijami ne bo mogel postati enako stabilen in samozavesten kot mladič, ki je za to dobil dobro prirojeno osnovo. Potrebuje človeka, ki bo razumel njegove omejitve in ga skozi življenje vodil na način, prilagojen njegovim sposobnostim. Toda tudi dobre predispozicije niso zagotovilo, da bo mladič odrasel v stabilnega psa. Človek lahko z nenehnim preizkušanjem, izzivanjem njegovih reakcij in pretiranim pritiskom postopoma skrha njegovo samozavest ter ustvari težave, ki jih mladič prvotno ni imel.

Prirojene predispozicije določajo izhodišče, izkušnje in način vodenja pa odločilno vplivajo na to, kaj se bo iz tega izhodišča razvilo.

Naloga človeka zato ni preverjati, koliko mladič prenese. Njegova naloga je prepoznati, kakšnega mladiča ima pred seboj, in ga voditi tako, da se bo lahko razvil v najboljšo različico sebe.

---

Če se sprašuješ, kako pravilno spremljati razvoj svojega mladiča – od prvih tednov pa do stabilnega odraslega psa – te vabim, da se pridružiš enemu izmed naših tečajev vzgoje mladičev. Skupaj bomo poskrbeli, da bo imel tvoj kuža najboljše možne temelje za življenje.